Pri implantno podprtih protetičnih konstrukcijah mora ogrodje na implantne platforme sesti popolnoma brez napetosti. Pasivno prileganje pomeni, da se konstrukcija stabilno namesti že pred privijanjem prvega vijaka. Če je za namestitev potrebna sila vijakov, v sistemu nastane stalna mehanska obremenitev.
Ker implantati nimajo periodontalnega ligamenta, se ta napetost neposredno prenaša na implant in kost. Tudi minimalna netočnost ogrodja lahko povzroči trajno obremenitev sistema, ki se sčasoma pokaže kot popuščanje vijakov, mikrogibi ali izguba kostne podpore.
Pri večimplantnih konstrukcijah je natančnost delovnega modela ključnega pomena.
Zato se pogosto uporablja verification jig, ki omogoča preverjanje pravilnosti položaja implantov še pred izdelavo končnega ogrodja.
Če verification jig intraoralno ne sede pasivno, je model netočen in bo vsak nadaljnji CAD/CAM postopek to napako samo prenesel v končno konstrukcijo.
Eden najbolj zanesljivih kliničnih testov za preverjanje pasivnega prileganja je Sheffield test.
Postopek je preprost:
Če se konstrukcija kjerkoli dvigne ali ne sede popolnoma, ogrodje ni pasivno.
V takem primeru konstrukcije ne smemo prisilno potegniti v položaj z dodatnimi vijaki, saj bi s tem ustvarili stalno mehansko napetost v implantnem sistemu.